Predsedniški nagovor Sant Kirpal Singha, Svetovna konferenca o enotnosti človeka, 3. – 6. februar 1974, Delhi, Indija

Dragi bratje in sestre,

z veseljem pozdravljam vse zbrane, ki ste prišli z vseh koncev sveta. Na tem pomembnem sestanku moramo raziskati in odkriti načine in sredstva, ki bodo povezala ljudi in okrepile solidarnost. Tako narodi, kot posamezniki, nihajo med strastmi, ponosom in predsodki, ki so vrezali globoka brezna v družbenih ureditvah, katera je pogosto težko premostiti. Živimo v času dekadence, ko so moralne in duhovne vrednote na najnižjem nivoju. Za vsemi temi slabostmi in številnimi razdiralnimi tendencami še vedno sveti žarek upanja v obnovo in preusmeritev. V tem gorečem upanju smo se zbrali tukaj. Zahvaljujem se vam za ljubeč odziv na poziv k preoblikovanju naše usode in k zagotovitvi trajnega miru.

Rečeno je, da je Vzhod vzhod in Zahod zahod – da se ta dva ne bosta nikoli srečala. Morda je bilo to včasih res, ali vsaj začasa avtorja tega pregovora – Rudyarda Kiplinga; za ljudstvo Boga pa zagotovo nima nobenega pomena – v tej znanstveni dobi, ko razdalja in prostor naglo izgubljata svojo vlogo in obstaja težnja celo po medplanetarnih povezavah.

Države po svetu so kot sobe v Božji hiši, v katerih prebivajo različni narodi. Ljudje imamo različne geografske, podnebne in zgodovinske okoliščine, obrazne poteze, barvo polti, različne jezike in narečja, navade prehranjevanja in oblačenja ter načine čaščenja, a smo kljub raznolikosti teh dejavnikov in oblik ena velikanska živa celota – imenovana človeštvo. Z vsemi vidnimi in navideznimi razlikami (v barvi kože, veri, kastah, v različnih življenjskih slogih in načinih razmišljanja), človek v bistvu ostane človek, tako po zunanji podobi, kot v svoji notranjosti.

Enotnost že obstaja, saj je vsak rojen na enak način, z enako notranjo in zunanjo zgradbo, vsak ima dušo, ki je iz enake esence kot Bog. Smo kaplje Oceana vseobsegajoče zavesti, ki jo častimo kot istega Boga, katerega pa imenujemo z različnimi imeni. Sveti ljudje pravijo, da je naše telo pravi božji tempelj in da On prebiva v tem templju, ki ga je ustvaril v maternici matere, in ne biva v templjih, ki so jih zgradile človeške roke, ter da nam prav naša oblika nudi zlato priložnost spoznati Njega.

Človek ima tri vidike: fizično telo, intelekt in zavest. Navkljub telesnemu, intelektualnemu in tehnološkem napredku pa je nesrečen in se duhovno ni razvil. Razvil je svoj um, ne pa srca; njegova znanstvena spoznanja so zavedena v zlorabe. Zgodila se je duhovna praznina. Obtičali smo med dvema krizama: državnim kultom militarizma, ki mu blago pravimo domoljubnost, ter pomanjkanjem interesa do duhovnega razvoja za spoznanje resničnega Jaz–a. Ob pomanjkanju vsakršnega pozitivnega mišljenja na obeh ravneh moralno nazadujemo, in tako v tej žalostni situaciji ne moremo doseči trajnega miru. Zato je guru Nanak molil: »O Bog, svet je zagorel in ušel z vajeti. Reši ga na način, kot smatraš, da je najbolje."

Pred nami je težava, kako doseči spremembo v človekovem srcu in povzročiti notranjo preobrazbo, da bi resnično lahko spregledal in se naučil jasno razlikovati med resnico in neresnico. Ker to razlikovanje leži onstran področja telesa in intelekta, se lahko doseže z notranjim razsvetljenjem božanske modrosti, v svetišču duše. To je individualni vidik. Poleg tega moramo razviti trajno povezanost vseh narodov na svetu, da bodo sodelovali v pristno spoštljivem odnosu, ki bo temeljil na ljubezni, naklonjenosti in trudu za blagor vseh članov te družine človeštva, presegajoč politične ideologije, ki so vzrok tekmovalnosti in mednarodnih napetosti.

Med mojim zadnjim potovanjem v Združenih državah Amerike mi je bilo zastavljeno vprašanje: "Kako vzspostaviti trajni mir?" Odgovoril sem jim: "Mir je lahko trajen, ko ljudje prerastejo "izme", predsedniki in deželni vladarji pa države." Ostati znotraj kateregakoli "izma" je blagoslov, če ne pozabimo ideala, zaradi katerega smo se mu pridružili, in se dvignemo v univerzalnost; vendar če obtičimo zgolj v "izmu", je rezultat spet ozkogledost in sebičnost. Podobno kot kralji negujejo svojo deželo za vsestranski razcvet, bi morali dopustiti tudi drugim deželam, da se razcvetijo na enak način, in podpirati človekovo srečo, drugače lahko pride do sporov in vojn. Od nekdaj se trudimo najti skupen forum, kjer bi se lahko sestali in nepristransko pretehtali takšna pomembna vprašanja – ločili nebistveno od bistvenega in odstranili razlike in našli enotnost v raznolikem razmišljanju, ter s tem vzpostavili mir na Zemlji na vseh področjih življenja.

Da bi razumeli to globalno gibanje, katerega smo se danes udeležili, je potrebno pogledati njegovo ozadje. Verski stiki med Vzhodom in Zahodom segajo v daljno leto 1893, ko je domoljubni svetnik Vivekanada s sporočilom iz Upanishad in Gite predstavil Indijo v parlamentu religij v Čikagu. Njegovo življenje je praktični prikaz, kako razglašati osnovno enotnost vseh religij, kako razglašati sporočilo, ki je zasnovalo niz misij v imenu njegovega Mojstra, Paramhansa Ramakrishne. Deset let kasneje, leta 1903, je modrec Swami Ram Tirath Zahodu predstavil filozofijo Vendate tako razumljivo, da so ga pozdravljali kot živečega Kristusa. Tako je bila tlakovana pot za naslednji velik korak – širjenje duhovnosti in mistike, ki sta temelj sleherne religije.

V svojem čistem bistvu to pomeni takojšnje prebujanje človekove zavesti, nad–zaznavne in nad–mentalne – pomeni takojšnje razodetje. Vsi mistiki, z Vzhoda in Zahoda, so verovali v možnost neposredne združitve z Duhom in Močjo Boga skozi ljubezen in kontemplacijo brez pomoči razuma in logike. To postavi človeka na pot v notranjost – brez bega pred svetom – z aktivno živečo moralnostjo, ki je osnovni predpogoj.

To je religija duha – ali znanost duše – skozi katero posameznik najde pravilni odnos z univerzumom, z vzpostavljanjem stika z Bogom skozi Njegovo izražanje, močjo imenovano Naam, Shabd, Kalma ali Beseda, ki ustvarja, prežema in nadzira celotno Stvarstvo.

Odnos s to Močjo se dosega z razvojem spoštovanja do življenja na vseh ravneh, brez razlikovanja med visokim in skromnim – vključno s človekom, ptičem, zvermi ali nižjimi vrstami. Ne–človeške oblike so mlajši člani božje družine. Ta pojem svetosti življenja je živo verovanje v ljubezen v najglobljem delu našega bitja. Resnični teizem se ne da ugotoviti s pomočjo inteligence, ne da se ga začutiti na nivoju čustev, temveč se odpira iz resničnega znanja, ki je delovanje duše v popolni harmoniji onstran čutov. Temu pravimo "duhovnost"– stik duše z Naddušo – in se dosega z dvigom nad telesno zavest skozi praktično samo–analizo. Je demonstracija, ki jo lahko prejmemo skozi proces od resničnega poznavalca. Imenujemo jo "Para Vidya" – Znanje Onostranstva, ker je onstran naših čutnih zaznav.

Znanost duše ni nič novega; je najbolj starodavni nauk. Pot nazaj k Bogu je pripravljena od Boga samega, zato niso potrebni sveti spisi, da bi potrjevali verodostojnost. Je pa oznanjanje v svetih spisi nezmotno v vseh religijah, od najzgodnejših časov do sedanjosti, ko pričajo o nepredstavljivi stvarnosti prvinske luči in zvoka. Svetniki zdajšnje ere, kot sta Kabir (1440–1518) in guru Nanak (1469–1539), so obnavljali starodavno učenje modrecev iz preteklosti. V zgodnejšem obdobju so njuni nasledniki ohranjali baklo luči vse do prihoda svete osebnosti Baba Swan Singh Ji–ja, naslednika te svetle luči v duhovnem ogrinjalu, ki je bližnjem času med svojo duhovno službo, trajajočo 45 let (1903–1948), ohranil to tradicijo živo in omogočil široko dostop.

Leta 1911 je pričel razodevati Evangelij Ljubezni, Luči in Življenja tudi zahodnemu delu sveta. Ruhani Satsang je bil ustanovljen leta 1948 in z nalogo razglašati čisto duhovna navodila – brez ritualov in ceremonij, okraševanja in simbolov, namenjen vsem vrstam ljudi. Pripadniki različnih veroizpovedi in prepričanj so se zbirali v Sawan Ashramu – ki je leta 1951 postal njihov stalni center – in imeli govore velikim množicam ljudi, ki so prihajali iz različnih kultur in so hrepeneli po spoznanju in razumevanju osnovnih resnic, ki so jedro vseh svetih spisov. Predavanja so potekala na teme o vzpostavljanju neposrednega stika s Stvarnostjo – s prizadevanji v preprostem, razumljivem jeziku obnoviti in primerjati nauke modrecev in prerokov vseh časov. Doslej se je to razširilo po 209–ih centrih širom sveta in je pomagalo odstraniti nekatere umetne ovire rasnih, jezikovnih in verskih razlik ter pripeljalo različne vrste ljudi do čaščenja Brez–imenega, ki ima toliko imen.

Z milostjo Boga se je leta 1957 nepričakovano odprlo novo področje, ko je Muni Sushil Kumar Ji sponzoriral Konferenco svetovnih religij z idejo ustanovitve Svetovnega združenja religij. Nadaljnjim posvetom je sledilo združevanje, ki je vključevalo večino svetovnih religij, in izvoljen sem bil za predsednika. Organizirane so bile tri svetovne turneje in štiri Konference svetovnih religij v Indiji, ter regionalne konference v drugih državah. Namen je bil razširiti idejo univerzalnega sodelovanja med ljudmi različnih prepričanj in veroizpovedi ter doseči širše, boljše razumevanje, čut za soodgovornost in vzajemno zaupanje na najvišji ravni med zastopniki različnih religij. Verski vodje so se zbližali, vendar se je med pripadniki oblikovala nevarnost: namesto religije kot čvrste moči, so izdelali instrument, ki naj bi koristil njihovim osebnim interesom, pričelo se je lokalno združevanje z etiketami "izma" – in dvignil se je zid nezaupanja in sovraštva.

Pojavi se vprašanje, kako si nekdo, ki širi vero, katera naj bi povezovala človeka z Bogom, drzne tvegati in pozabiti, da je bil rojen z enakimi privilegiji od Boga kot tisti, ki jih sovraži, ter da je sam zavestna entiteta, kot kaplja iz Oceana Vse–zavesti.

V boju s to nevarnostjo verskega šovinizma je bilo potrebno pričeti z obnovo čisto pri koreninah. V ospredje mora postaviti oblikovanje človeka. To je mogoče doseči le z vcepljanjem humanistične zamisli o nesebični ljubezni in služenju drugim, s posebnim poudarkom na pomoči sočloveku, zemlji in živalim (živali so naši mlajši bratje in sestre v božji družini). Ta osnovna zamisel je bila konkretizirana leta 1969 z odločitvijo o ustanoviti centrov za oblikovanje človeka (ali Manav Kendra) v Indiji in tujini. V Indiji je bil takšen center ustanovljen v Dehra Dun–u ob vznožju himalajskega področja Shivalik. Tam so ustanovili bolnišnico, dom za revne starostnike in šolo za otroke iz revnih družin tega območja. Del projekta je modernizacija pridelave zelenjave in vzreje živali s sodobnim, znanstvenim načinom. Želimo si tudi, da bi imeli univerzo, dobro opremljeno z izvornimi svetopisemskimi besedili vseh religij sveta, da bi lahko izvajali primerjalni študij resnic, ki so v njih podane, kakor tudi šolo jezikov za premagovanje jezikovnih ovir.

Namen te konvencije je združiti vso človeštvo na podlagi služenja sočloveku in vere v Božansko moč; in da bi se to doseglo, je potrebno spodbuditi etična in verska vodstva vsega sveta, da se odrečejo apatiji in vzvišenosti ter zavzamejo izrazitejšo vlogo v skrbi za človeštvo. Takšne konference so bile v preteklosti organizirane na nivoju religij, zato niso mogle doseči združevanja v potrebnem obsegu. Pomembna posebnost te konference je, da je izvedena na ravni človeka, v skladu z vizijo svetnikov in prerokov, kot so Sokrat, Buddha, Mohamed, Kristus, Kabir in Nanak, in lahko tako vodi v resnično združevanje.

Pred verskimi in duhovnimi vodji je izziv, kako vpeljati radikalne spremembe v etičnem, izobraževalnem in ekonomskem položaju človeštva. Gospodarski razvoj je pomemben, saj "Lačen človek je jezen človek." in se takemu pripovedovanje o Bogu zdi norčevanje iz njega.

Prepričan sam, da se vsak izmed nas zaveda pomena tega svetovnega shoda in da bo vsak z vsem srcem podprl cilje in se bo potrudil za izpolnitev njegovih namenov: z razvijanjem človekovega razumevanja in razglašanjem enotnosti človeštva. Zaprisezimo se tej nalogi, presegajoč vse ozke meje zavez in ostanimo združeni ter neomajni vse do končne izpolnitve.