Povzetek govora Sant Kirpal Singha na Tretji konferenci Svetovnega združenja religij, Delhi, 1965


Vse religije se strinjajo, da so življenje, luč in ljubezen tri faze Vrhunskega Vira vsega, kar obstaja. Te osnovne lastnosti božanskega, ki je Eden, čeprav s strani prerokov in ljudstev širom sveta poimenovan različno, so vgrajene v prav vsakem čutečem bitju. Živimo v tem prostranem oceanu Ljubezni, Luči in Življenja, imamo resnični obstoj in se v njem pogosto selimo, vendar čudno - kot riba v vodi – ne poznamo te resnice in še manj - ne izpolnjujemo je v vsakodnevnem življenju. Zato nas obkrožajo neskončni strah, nemoč in beda, kljub vsemu hvalevrednemu trudu in resničnim prizadevanjem, da bi se jih rešili. Ljubezen je edini kriterij, po katerem lahko ovrednotimo razumevanje principa Življenja in Luči v nas in kako daleč smo prispeli na poti znanja o sebi in o Bogu. Bog je ljubezen; duša v človeku je iskra te ljubezni in ljubezen je prav tako povezava med Bogom in človekom na eni strani ter človekom in božjo kreacijo na drugi. Zato je rečeno: "Tisti, ki ne ljubi, ne pozna Boga, kajti Bog je ljubezen." Podobno pravi Guru Gobind Singh: "Resnično vam povem, da le tisti, katerega srce prekipeva od ljubezni, bo našel Boga." Ljubezen je v bistvu izpolnitev zakona Življenja in Luči. Vsi preroki, vse religije in vsi sveti spisi slonijo na dveh zapovedih: "Ljubite Gospoda, svojega Boga z vsem srcem, z vso dušo in z vsem umom." To je prva in najvišja zapoved, in druga je podobna: "Zato ljubite svojega bližnjega kot samega sebe." Na vprašanje o našem odnosu do sovražnikov, je Kristus rekel: "Ljubite svoje sovražnike, blagoslavljajte tiste, ki vas preklinjajo, delajte dobro tistim, ki vas sovražijo, molite za tiste, ki vas zlorabljajo in preganjajo, da boste lahko otroci vašega Očeta v nebesih. Zatorej bodite popolni, kot je popoln vaš Oče v nebesih."

Preiščimo naša srca z merilom ljubezni (kot resničnega bistva Božjega značaja). Ali je naše življenje razcvet Božje ljubezni? Ali smo drug drugemu pripravljeni služiti z ljubeznijo? Ali so naša srca odprta za zdrave zunanje vplive? Ali smo obzirni in potrpežljivi do tistih, ki so drugačni od nas? Je naš um obsežen kot kreacija Boga in smo pripravljeni zaobjeti Njegov celoten obstoj? Ali znotraj trpimo ob pogledu na zatirane in potrte? Ali molimo za bolno in trpeče človeštvo? Če ne počnemo nič od tega, smo odmaknjeni daleč vstran od Boga in od religije, ne glede na to kako smo morda glasni v govorih, pobožni v besedah in pompozni v razglašanju. Ob vsem našem notranjem hrepenenju po miru, brezupno padamo in padamo v poskusih služiti Božjemu miru na zemlji. Cilji in načini so tesno povezani in se ne morejo oddvojiti. Miru ne moremo doseči, dokler ga poskušamo udejanjiti s sredstvi nasilja, z orožjem za uničevanje in iztrebljanje. Z iskro sovraštva v naših srcih, rasnimi predsodki, z mislijo na politično prevladovanje in ekonomsko izkoriščanje, ki burkajo našo kri, delujemo za propad družbene strukture, ki smo jo tako marljivo gradili; in ne delujemo za mir - razen za mir groba; zagotovo pa ne za živeči mir, rojen iz vzajemne ljubezni in spoštovanja, zaupanja in sloge, ki bi vodil v izboljšanje človeštva in to zemljo spremenil v raj, za katerega tako goreče molimo in o katerem pridigamo iz prižnic in odrov, in ko vztrajamo na ta način, se vse to izgublja v daljavo.

Kje je potem zdravilo? Ali so vse bolezni neozdravljive? Ne, obstaja zdravilo. "Luč in življenje Boga" sta še vedno tam v pomoč in vodstvo v tej divjini. To divjino vidimo okoli nas, ker smo zmedeni v srcu naših src in ne vidimo zadev iz pravega zornega kota. Ta prostrani zunanji svet ni nič drugega kot odsev lastnega majhnega sveta znotraj nas. Semena neskladja in nesoglasij v prsti našega uma prinašajo sad v nas in okrog nas - in to obilno. Smo to, kar mislimo, in svet gledamo skozi očala z zatemnjenimi stekli, za katera smo se sami odločili, da si jih bomo nadeli. Je zagotovi dokaz le tega, da doslej še nismo spoznali "Luči in Življenja Boga" in še manj - spoznali "Boga v človeku". Smo izven središča igre življenja. Igramo jo le na obrobju in nikoli ne dosežemo globin najglobljih voda v središču življenja. To je razlog, da se vselej znajdemo ujeti na površju vodnega vrtinca. Življenje na obrobju našega obstoja se v bistvu ne razlikuje od življenja v središču. Ta dva se dejansko ne razlikujeta, vendar ko sta ločena med seboj, sta videti različna. Presenetljiv je paradoks, da je fizično življenje, čeprav manifestacija Boga, polno vznemirjenja, napora in garanja, potratnosti in razdorov. V našem navdušenju in strasti do zunanjega življenja, na ravni čutov, smo zašli predaleč vstran od našega središča, izgubili smo celo pogled nanj in, kar je še huje, prerezali vrv sidra svoje barke, in ni čudno, da smo se nemočni znašli v razburkanih valovih oceana življenja. Brez krmila in kompasa za smer smo nezavedajoč se žrtev naključnih vetrov in tokov ter nismo sposobni videti čeri, sipin in plitvin, ki prepredajo našo pot. V tem zastrašujočem stanju nas nosi deroči tok življenja – kam? Tega ne vemo.

Ta svet, konec koncev, ni in ne more biti tako slab, kot ga zaznavamo, da je. Je manifestacija Življenjskega principa Ustvarjalca in je vzdrževana z Njegovo Lučjo. Njegova Ljubezen je podlaga vsega tega. Svet je s svojimi raznolikimi religijami ustvarjen za nas in od njih naj bi imeli korist. Človek se ne more naučiti plavati na kopnem. Vse, kar moramo storiti, je, da se pravilno naučimo in razumemo temeljno živečo resnico, ki je podana v svetih spisih, in jo skrbno izpolnjujemo pod vodstvom k Bogu usmerjenega svetnika. Ti sveti spisi obstajajo po zaslugi od Boga navdahnjenih prerokov, in nam lahko, kot takšne, ustrezno razloži od Boga prevzeta oseba ali Bog-človek, nas pouči o njihovem pravem pomenu s pojasnjevanjem navideznih miselnih protislovji in nam končno pomaga na notranji poti k Bogu. Brez takšnega praktičnega vodstva smo tako zunaj kot znotraj ujeti v magični urok oblik in mišljenj in nikakor ne moremo odkriti resnice, ki je prekrita z maso praznega besedičenja iz preteklih er, s časom okostenelo in institucionalizirano v šablone, predpise in obrazce vladajočega razreda.

Vsaka religija ima v skladu s potrebo tri vidike: prvič, tradicionalni vidik, obsegajoč mite in legende za laične vernike; drugi vidik, obsegajoč filozofske razprave o teoriji za potešitev lakote intelektualcev, ki se bolj ukvarjajo z vprašanjem zakaj in čemu kot s čim drugim, z velikim poudarkom na teoriji in etičnem razvoju, ki je izredno potreben za duhovno rast; in tretji vidik, ezoterični del kot osrednje jedro vsake religije, namenjeno le nekaj izbranim, pravim iskalcem Resnice. Ta zadnji del se ukvarja z mističnimi osebnimi izkušnjami ustanoviteljev vseh religij in drugih naprednih duš. Ta del, imenovan misticizem, je jedro religij, ki ga je potrebno izluščiti in varno spraviti v srce, da bi ga lahko prakticirali in dosegali izkušnje. Te notranje izkušnje vseh modrecev in vidcev iz pradavnih časov so enake, ne glede na versko-družbeno ureditev, kateri so pripadali, in so v večjem delu povezani z Lučjo in Življenjem Boga, na raznih nivojih, in tudi metode ter načini za doseganje neposrednih rezultatov so si podobni. "Religiozna izkušnja je" pravi Plotinus, "ko izgnanec najde resnični dom", kar pomeni, da se tavajoči duši zaenkrat zdi Kraljestvo Boga le izgubljena dežela. Drugi velik filozof Henry Bergson pove podobno: "Najbolj zanesljiva pot do Resnice je pot z zaznavanjem, z intuicijo, z razmišljanjem do določene točke, nato pa s prehodom v smrt."

Ti filozofi niso povedali nič novega. So le na svoj način ponovili starodavno resnico Para Vidye, Znanja o Onostranstvu - napotke, ki jih v kratki in zgoščeni obliki najdemo v vseh svetih spisih. V krščanski teologiji, na primer:

1) "Nauči se umreti, da bi lahko pričel živeti."

In sveti Pavel pri tem poudari: "Jaz umrem vsak dan."

2) "Tisti, ki je našel svoje življenje, ga bo izgubil; tista pa, ki ga je izgubil, ga bo našel."

Sveti prerok Arabije govori o "Mautu Kibal Ant Mautu", t.j. smrti pred dejansko smrtjo. Dadu in drugi svetniki prav tako pravijo: "Nauči se umreti za časa življenja", kajti na koncu mora vsakdo zagotovo umreti. Torej vidimo, da "Luč in Življenje Boga" predstavljata eno samo skupno osnovo, v kateri se vse religije srečujejo, in če se lahko oprimemo teh odrešilnih vrvi, lahko postanemo živeči centri duhovnosti, ne glede na to, kateri religiji smo dolžni zahvalo za vdanost do izpolnjevanja naših družbenih potreb in do našega razvoja moralne blaginje. Bog je ustvaril človeka in človek je sčasoma ustvaril religije - kot razna sredstva za dvig nad prevladujoče stanje ljudi. Uporabljajoč ta sredstva je naša glavna nuja izboljšanje moralne in duhovne drže do takšne ravni, da se lahko približamo Bogu, in potrebno je poudariti, da to ni le možno, pač pa zagotovo tudi izvedljivo, kot je dva plus dva štiri; seveda pod ustreznim vodstvom in s pomočjo poznavalca, ki je izkušen ne samo v teoriji, ampak tudi v prakticiranju Znanosti o Duši. To ni zgolj področje za filozofe, teologe ali intelektualce. Naj v ilustracijo podam dva primera. Bog je opisan kot 'Oče luči', 'Nooran-ala-noor', 'Swayam jyoti surup', v skladu z vsemi svetimi spisi, v katerih so vsi ti izrazi sinonimi. Vendar pa, če vprašate katerokoli versko avtoriteto o sopomenu teh besed, bo odgovoril, da so to le simbolične besede brez globljega pomena. Čemu? Zato, ker ni osebne izkušnje Njegove Luči, večne, nerojene in neumrljive, samo-sijoče in brez senc, kateri so bili dejansko priča Mojzes, Zoroaster, Buddha, Kristus, Mohamed, Nanak, Kabir in drugi njim podobni, in so vse, ki so prišli v stik z njimi, da učili enako.

Nadalje v cerkvah in templjih, obstaja prižiganje sveč kot simbola notranje luči in zvonjenje enega ali več zvonov ('Azaan-a' z 'Mouzan-om'), kar ima mnogo globlji pomen, kot je znan. Presenetljivo je, da se smatra le kot poziv vernikov k molitvi. Tu leži velika vrzel med učenjem in modrostjo (ki sta na nasprotnih polih), kajti to zvonjenje je simbol glasbe duše, slišnega življenjskega toka, glasbe sfer, resničnega principa, ki utripa v celotni kreaciji.

Na kratko bi še poudaril eno zadevo: vse religije so zelo dobre, resnično vredne naše ljubezni in spoštovanja. Predmet te konference ni osnovati novo religijo, ker jih že imamo dovolj, niti obstoječe religije ovrednotiti. Namen je širiti idejo o združeni "Svetovni religiji" vseh religij, tako kot so združene številne države, raznolike in mnogobarvne, kot cvetje v božjem vrtu, ki sladko dišijo. Nujna potreba časa je torej skrbno proučevati svete spise in obnoviti našo izgubljeno dediščino. "Vsakdo ima v sebi", pove Svetnik, "neprecenljivi biser", vendar neveden, kako ga izkopati, hodi naokrog z beraško posodo." To je praktična zadeva, in četudi bi jo imenovali religija duše, bi to bilo napačno ime, kajti duša nima nobene religije. Če vam ustreza, lahko to imenujemo Znanost Duše, kajti v resnici je to znanost,bolj znanstvena kot vse znane znanosti sveta, sposobna pridobiti dragocene in preverljive natančno določene rezultate. Z vzpostavljanjem stika s Principom Luči in Življenja, prvobitne manifestacije Boga znotraj človekovega telesa kot laboratorija (katerega vsi sveti spisi navajajo kot pravi tempelj Boga), se lahko dejansko dokopljemo do "kruha in vode življenja", dvignemo v Kozmično Zavest in dosežemo nesmrtnost. To je bistvo in smisel vseh religij in morali bi, med seboj prepredeni v enem samem Božanskem, razkriti to plemenito resnico o očetovstvu Boga in bratstvu človeštva. Je živeča beseda živega Boga in v sebi nosi velik potencial. Pravilno je, ko je rečeno: "Človek ne živi le od kruha, ampak od Božje Besede." In ta Božja Beseda je nezapisan zakon in neizgovorjen jezik. Tisti, ki se najde z močjo Besede, ne more nikoli več ničesar izgubiti v svetu. Tisti, ki enkrat dojame človeka v sebi, razume vse človeštvo. Je tisto znanje, s katerim vse ostalo postane znano. To je stalni zakon nespremenljive Trajnosti, ki je ni oblikovala nobena človeška glava. Je Sruti iz Ved, Naad ali Udgit iz Upanishad, Sraosha iz Zend Aveste, Sveti Duh iz Evangelija, izgubljena Beseda Masonov, Kalma preroka Mohameda, Saut Sufijev, Shabd ali Naam sikhovskih spisov, 'Glasba Sfer in vseh Harmonij' Platona in Pitagore, 'Glas Tišine' teozofov. Vsak iskreni iskalec Resnice lahko prejme ta stik, to dojame in je v odnosu s tem, v dobrobit, ne samo sebi, ampak celotnemu človeštvu, kajti to deluje kot varnostni ventil pred vsemi nevarnostmi, ki grozijo človeštvu v tej jedrski dobi.

Edini predpogoj za doseganje tega duhovnega bogastva v človekovi duši je znanje o samem sebi. Zato so modreci in vidci iz vseh obdobij in raznih razmer nedvoumno poudarjali samo-analizo. Njihov poziv človeštvu je vselej bil: "Človek – spoznaj se!" Misleci Aryan iz davne preteklosti so to imenovali Atam Gyan ali znanje o Atmanu ali duši. Stari Grki in Rimljani so to imenovali "gnothi seauton" oz. "nosce te ipsum". Muslimanski duhovniki so to imenovali Khud-Shanasi; Guru Nanak, Kabir in drugi so poudarjali potrebo po 'Apo Cheena' ali samo-analizi in to razglašali tako dolgo, kot človek ni razločeval duše od telesa in uma, in je živel le površinsko življenje zablod na fizičnem nivoju svojega obstoja. Resnično znanje je nedvomno delovanje duše in je popolno brez čutov. Torej je to vrhunec vsega raziskovanja, ki ga človek prične s prvim svitanjem samo-prebujenja v njem.

To je ena resnica, ki sem se je naučil v svojem življenju, tako teoretično kot praktično, od mojega Mojstra Baba Sawan Singh Ji Maharaj-a, in ga polagam sedaj pred vas tako, kot sem to že počel na Zahodu in Vzhodu na mojih turnejah po svetu. In povsod sem izkusil odprt sprejem, saj je to edino zdravilo za vse bolezni sveta, prav tako za telesne bolezni, ki jim je človek podvržen zaradi delovanja nepopustljivega zakona akcije in reakcije "Žanjete, kar ste sejali".

Vse religije so, konec koncev, izraz notranje gorečnosti, ki jo človek od časa do časa čuti v iskanju izhoda iz zunanjega neskladja v notranjo spokojnost duše. "Luč sveti v temi, a tema je ni sprejela." Zasnovani smo tako, da ne odnehamo tako dolgo, dokler ne najdemo počitka v 'brez-vzročnem vzroku'. Če živimo v skladu z našimi svetimi spisi in spoznamo Luč in Življenje Boga znotraj nas, potem bo zagotovo, kot dan sledi noči, Ljubezen zagospodarila v univerzumu in videli bomo le nevidno roko Boga, kako deluje vsepovsod.

Zatorej moramo sesti skupaj - kot člani ene velike družine, da bi lahko razumeli drug drugega. Smo nad vsem ostalim, na nivoju Boga, našega Očeta, smo eno; na nivoju človeka smo Njegovi otroci, častilci iste resnice in moči Boga, ki ga kličemo s številnimi imeni. Na tem avgustovskem zborovanju duhovnega prebujenja se lahko naučimo o "veliki resnici enotnosti življenja", ki utripa v univerzumu. Če storimo to, potem bomo zagotovo videli ta svet, raznolik in raznobarven, kot neposredno delo Boga in resnično bomo zaznali, kako nas vse oživlja isti življenjski impulz. Kot Njegovi ljubi otroci, vtkani v Njem, kot cvetlice v Njegovem cvetličnem vrtu, skupaj se pridružimo sladkemu spominjanju na Boga in molimo k Njemu za dobrobit sveta v tej uri grozeče nevarnosti uničenja, ki nam zre v oči.

Naj nas Bog v Svoji neskončni milosti reši vse, si to zaslužimo ali ne. Preden sedem, vas iz srca pozdravljam, moji bratje in sestre, in se vam toplo zahvaljujem za vašo dobroto in iskrenost v podpiranju te plemenite misije, ki nas je zbrala skupaj.